Nad mestom

Premrazeni sva se povzpeli v 11. nadstropje Ninine zgradbe, premrazeni do kosti, a veseli, ker se je vecer tako lepo razpletel.
Ne spomnim se, kdaj smo nazadnje doma, v domaci druzbi, uzivali ob kitari in harmoniki, kdaj smo vsi skupaj peli, cetudi nismo poznali besedila in je zvenelo bolj kot turutuuu tuuuu, kdaj smo se ob odhodu nazadnje vsi objeli, si pogledali v oci in priznali, da je bilo prekrasno? Ne spomnim se da bi kdaj kateri izmed fantov predlagal, da skuha vecerjo, se med petjem preoblekel v Balasevica, imitiral pevce, da smo se smejali do bolecin. Kdaj smo se nazadnje stiskali na pecki in v ritmu usklajeno nihali sem in tja?
Morda s(m)o Slovenci res veliko bolj zadrzani, zaprti in veliko manj temperamentni. A vsekakor je v teh mladih ljudeh, ki sem jih imela cast spoznati, zvrhana mera ljubeznivosti, prijaznosti in topline, ki najbrz z nacionalnostjo nima veliko opraviti. So od povsod, kakor da jih je prinesel veter, ki disi po medu in domu.
In tukaj nad mestom, v tem skromnem stanovanju, kjer se mesata mraz, ki izbija iz sten, in toplota klime, ki mi puha v hrbet, bom zaspala. Z mislijo in sanjami na novi danes. Na danes, ki bo del mesta pod mano.

Vecerja pa - 1A. Taka, kot jo imam najraje. Skromna, a pripravljena z edinstvenim zarom.