Zmagovalci

Kako lepo je imeti ob sebi ljudi, ki ti dajejo občutek, da si za njih neprecenljiv, za katere veš, da bi razpihnili oblake nad teboj in te obsijali s soncem, ki bi se te včasih samo nalahno dotaknili, da lahko začutiš njihovo toplino. Ljudi, ki te imajo neskončno radi.

In kako redko pomislim, kakšna strašna luknja zija pod tistimi, ki tega nimajo. Kako neskončno prazno je za tiste, ki so popolnoma sami. Ki nimajo nikogar, komur bi bili resnično pomembni, nikogar, ki bi jih ljubeče objel, z njimi delil kepico svojega najljubšega sladoleda, skodelico toplega mleka... Pa se jih kdo nalahko dotakne, začutijo toplino in potem... spet nič. Najbrž, sem mislila, v resnici ima vsakdo vsaj nekoga.

Dokler je nisem videla. Z jezerom solz za vekami, ki so v hipu zrasle v ogromen jez, sem nemo opazovala samoto, ki jo je ovijala v svoj težki plašč... Poslušala jok, obupen klic, ki ni našel poti do pravih ušes, prave duše. Kakor da sva za trenutek zamenjali: jaz v njenem breznu samote, ona v mojem srcu. Previdno sem se je dotaknila -upala, da čuti-, poslala par nežnih besed proti njenim modrim očkam, ki so utrujeno lovile svetlobo... in z muko odšla. Z njo v srcu za vedno.



* * * * *

Zaklad je v izjemnih ljudeh, ki nas obkrožajo. Za katere si poseben in čudovit točno tak, kakršen si. V redkih ljudeh, ki v tebi najdejo tvoje 'najboljše', to cenijo in občudujejo. V tistih, za katere je lahko vsak zmagovalec... In za to z veseljem dajejo tudi velik del sebe.
Lepšajo dneve.

* * * * *



Morda se najde kdo tudi za posebno 'pikico', da vsaj obarva mračne dni, da jo za hip obsije s pisanimi žarki svojega nasmeh... Kdo, za kogar bo tudi ona zmagovalka. Ker se bori naprej, čeprav izgublja boj za bojem.

'Nič ni resnično brez svojega praveg nasprotja.'