torek, 30. december 2008

Nad mestom

Premrazeni sva se povzpeli v 11. nadstropje Ninine zgradbe, premrazeni do kosti, a veseli, ker se je vecer tako lepo razpletel.
Ne spomnim se, kdaj smo nazadnje doma, v domaci druzbi, uzivali ob kitari in harmoniki, kdaj smo vsi skupaj peli, cetudi nismo poznali besedila in je zvenelo bolj kot turutuuu tuuuu, kdaj smo se ob odhodu nazadnje vsi objeli, si pogledali v oci in priznali, da je bilo prekrasno? Ne spomnim se da bi kdaj kateri izmed fantov predlagal, da skuha vecerjo, se med petjem preoblekel v Balasevica, imitiral pevce, da smo se smejali do bolecin. Kdaj smo se nazadnje stiskali na pecki in v ritmu usklajeno nihali sem in tja?
Morda s(m)o Slovenci res veliko bolj zadrzani, zaprti in veliko manj temperamentni. A vsekakor je v teh mladih ljudeh, ki sem jih imela cast spoznati, zvrhana mera ljubeznivosti, prijaznosti in topline, ki najbrz z nacionalnostjo nima veliko opraviti. So od povsod, kakor da jih je prinesel veter, ki disi po medu in domu.
In tukaj nad mestom, v tem skromnem stanovanju, kjer se mesata mraz, ki izbija iz sten, in toplota klime, ki mi puha v hrbet, bom zaspala. Z mislijo in sanjami na novi danes. Na danes, ki bo del mesta pod mano.

Vecerja pa - 1A. Taka, kot jo imam najraje. Skromna, a pripravljena z edinstvenim zarom.

ponedeljek, 29. december 2008

Vecerja na Zahumski ul. 10

Ne vem ali spada k odkrivanju novih mest ali k druzenju. Vsekakor je lep zakljucek dneva, ko s pisano druzbo sedis oz. stojis v majhni kuhinjici, ko pravkar diplomirani mlad in ceden dr.med. seklja zelenjavo za omako kot prilogo k testeninam, ko dve sobi prazni samevata, ker je nam lepse skupaj, ceprav je precej tesno... In ko na vratih ze tretjic pozvoni in ko ne ves, kam se bomo se stisnili, pa si potem neizmerno presenecen, ko prijetnost prisleka ogromno druzbo le se zbliza in nikogar ne odzene v katero izmed bistveno udobnejsih sob. Sekljanje zelenjave in udarjanje rezila noza ob kroznik obeta poslastico... Napisem kako bo.

sobota, 20. december 2008

The Queen for the 10th time

Zadnje čase nič ne napišem, kar pa ne pomeni, da se nič pomembnega ne dogaja. Samo energije mi zmanjka, da bi zapisala...

* * * * *

Medtem, ko je po Kuusamu pred kratkim zasedla prestol tudi v Davosu (prvič v prosti tehniki!), je danes ponovno osvojila krono. Tokrat je 'padel' Duesseldorf.




Photo: www.rtvslo.si

Respect. There is nothing more to say.

nedelja, 14. december 2008

Davos, a place to never forget

The first and amazing skating triumph. Sooooo proud of you!

sobota, 29. november 2008

The Queen of Kuusamo

Photo: Reuters.com



'A great form, a great attitude, a great start of a new season,' a reporter on Eurosport commented on your exceptional victory.

For a person like you, everything is reachable - you make it that way.

After months of unimaginable hard work you came to the point when the only option is to smile. And the world will smile with you, my friend.
Miss you.

ponedeljek, 24. november 2008

Outside...

... it's snowing! This year's first snow. I love it. While waiting for the rest of my today's surgical practicals I was walking around without my umbrella opened, though I have it with me, wanted to feel snowflakes falling on my nose, slowly melting and leaving a wet traces I was wiping off with my coloured gloves. Walked around with my head tilted back, catching snowflakes with my tongue, being like a big child. Eva was laughing at me, but I love it. I love it a lot. This year's first snow!

nedelja, 23. november 2008

From general practice to surgery - with a red packet

This week I used as a transformation period.

Completed my GP practicals and done the exam, had the last saturday on duty with my mentor, enjoyed at snowflakes falling down the clear blue sky, discovered that the purple paper found in my wallet is real and started the search for my air ticket, felt amazing happiness for someones great 10, checked the bus departure timetable for Belgrade for several times and auch! - needed to 'kill' one of my teeth....

And I've got an envelope: big, red one, with Suomi Finland written on it and something more: 'Can't belive it, right? Maybe they have a better taste...' With one small sun drawn at the side. This packet made my day. I knew immediately who sent it. But wasn't sure what's inside. While opening I started to laugh. There were 2 packs of dried apricots, a fruit she loves to buy me here at home, a fruit I actually don't like but have to eat it to get a bigger amount of potassium. It calmes down my extrasystoles I have from time to time. Though she's away for 4 weeks now, I have my two new packs... Thank you. You are amazing, my friend. Just amazing! And yes, they have a better taste. :)

For the end I rode a kite today after a long long time, feeling this great joy of holding the wind in my hands, of maneuvering with strings and making fast, playful loops.

Tomorrow I'm starting my surgical practicals. Think after days in an operating room I'll be almost dreaming of holding something else then hooks and peans in my hands... The wind will do the best.